Marathon

It's not hard, you just have to work

Tek pozimi je lahko zabaven, pa še koristni smo lahko

Zapisano pod: Tek je užitek — wildstyle 17:36 dne 6.11.2012  Tagano , ,

oz. zgodba o tem, kako lahko tekači povečamo varnost v cestnem prometu

Tekači, pa če si to priznamo ali ne, smo že po naravi taki, da radi pomagamo. Ali to počnemo zaradi sebe, ali zaradi drugih, niti ni pomembno. V obeh primerih pa ni s tem seveda čisto nič narobe.  Verjetno je ravno ta tekaški nagon pripomogel k zamisli, kako si tekači lahko popestrimo sicer dolgočasne zimske teke in hkrati pomagamo pešcem, ki jih srečujemo med našimi nočnimi popotovanji.

Vse se je začelo z v temna oblačila oblečeno starejšo gospo, ki je sredi črne noči hitela kar po sredi cestišča. Avtomobili so se ji seveda komajda izogibali. Če bi vsaj imela kresničko, odsevni jopič ali odsevni trak. Ampak zakaj bi ga imela, če že vse življenje hodi ponoči po mleko, pa se ji ni nikoli še nič zgodilo. Verjetno o tem, da je avtomobili ne opazijo, nikoli niti ni razmišljala. Na drugi strani pa se tekači, ki svojo strast do teka gojimo tudi pozimi, praviloma dobro zavedamo nevarnosti, ki jih za nas predstavljajo vozila. Zato smo razsvetljeni kot božična drevesca, vse z razlogom, da nas vozniki čim prej opazijo.

Pozimi tekači naletimo na veliko sprehajalcev, zato se mi je na enim izmed tekaških izletov utrnila nenavadna ideja.  Kaj če bi med tekom poleg zadihanega »dober večer« pešce opozarjali na varnost v prometu in jim delili recimo kresničke ali odsevne trakove. Tudi meni se namreč kdaj pa kdaj zgodi, da nečesa tik pred seboj ne vidim vse dokler me nekdo na to ne opozori. Z idejo sem se obrnil na Agencijo za varnost v prometu, kjer so pokazali posluh in me opremili s prijazno besedo in kopico odsevnih trakov.

Na nočni tek sem se tako vsakič odpravil z dodatnim odsevnim trakom ali dvema ter jih po potrebi delil mimoidočim. »Dober dan, vam lahko dam en odsevni trak, se vas sploh ne vidi v temi«. Strah, da mi bo to vsiljivost kdo zameril, se je izkazal za neupravičenega. Kar naenkrat sem začel opažati odsevne trakove na zapestjih, kapah in celo otroških vozičkih. Tudi »dober večer« je bil od takrat naprej vedno pospremljen s širokim nasmehom. Tako sem presenečen opazil, da ta preprosti pristop, kljub nekaterim pomislekom, deluje. Posledica akcije je bila, da sem se svojih nočnih tekov začel veseliti že na poti iz službe, hkrati pa sem prepričan, da so tudi pešci z odsevniki veliko bolj varni, saj jih vozniki sedaj opazijo že z večje razdalje.

In kaj sedaj? Tudi sam ne vem, ali se lahko idejo z nekaj dobre volje nadgradi. Ali znamo izkoristiti potencial in dobro voljo tekača, ki pozimi v temi preteče nekaj-sto kilometrov ter med svojo potjo sreča ogromno sprehajalcev. Ali bi lahko z idejo prepričali še kakšnega posameznika, kak tekaški klub, organizatorja tekaške prireditve ali celo maratona? Postavlja se mi več vprašanj kot imam odgovorov, a sem po enem letu »nočno-tekaškega osveščanja« prepričan, da je ideja dobra. In še pomembneje, sedaj vem, da deluje.

Vendar pa je ves trud zaman, če z idejo nisem prepričal tudi tebe. Da nam pomagaš. Širiti idejo naprej. In da odtečeš kak nočni tek z dodatnim odsevnim trakom ali dvema. Za to sicer ne boš dobil plačila, bo pa vsak »dober večer« pospremljen s širokim nasmehom. Obljubim!

  • Share/Bookmark

Tekaška srečanja »pasje« vrste

Zapisano pod: Tek je užitek — wildstyle 19:04 dne 9.04.2011  Tagano ,

Kosmati štirinožni prijatelji so mi že od nekdaj pri srcu, vendar pa vedno bolj postajam nestrpen do ljudi, ki so vzgojili agresivne pse. Malo nazaj me je med tekom napadel in površinsko ugriznil lovski pes.  Njegov lastnik je kakih 10 metrov stran dogodek mirno opazoval in kadil cigareto – pred barom seveda, kje pa drugje.

Kužki so v takšnih ali drugačnih vlogah v mojem življenju praktično že od samega rojstva. Shodil sem namreč ob sosedovem boksarčku »Beku«, ki je bil do mojega 4 leta, ko so se sosedje preselili v Hruševje, moj najboljši prijatelj. Kljub temu, da se ga spomnim le bežno, je pozitivna izkušnja zapisana globoko v mojo podzavest. Doživel pa tudi temnejšo plat pasje zgodbe, ko se je ženinemu 50 kilogramskemu barvarju, ki smo ga imeli vsi neskončno radi, kar naenkrat zmešalo. Ali je bilo to zaradi starosti, ali kakšne bolezni, pravzaprav niti ni pomembno, dejstvo je, da je sredi sprehoda brez kakršnega koli povoda najprej napadel ženo, ko sem se ji postavil v bran, pa še mene in oba sva dan zaključila na urgenci. Potrebnega je bilo kar nekaj poguma in zrelosti, da smo se od njega takoj po dogodku poslovili.

Tisti, ki tečemo po vasi, se s štirinožci kar pogosto srečujemo. Sam jih večino poznam že celo po imenu in moram reči, da se jih kar razveselim, ko po pol ure ne srečam žive duše – še posebej mi je pri srcu gromozanski, a prijazni »haski«, ki z mano odteče kak kilometer ali dva in se nato zopet vrne k lastniku. Se pa na vsake toliko najde žival, ki je agresivna. Našim hlačam na ljubo so takšne živali večinoma na povodcih. Ni pa vedno tako in ker veliko tečem po samotnih poteh, sem na tak napad pripravljen in bi se lahko, res v skrajni sili, ustrezno branil. Ampak kaj, ko so v večini primerov za takšno pasje obnašanje krivi njihovi lastniki.

In sedaj smo zopet pri zgodbi s samega uvoda. Kakšen človek moraš biti, da mirno gledaš lastnega psa, ko napade nič hudega slutečega mimoidočega in ne storiš ničesar? Da bo mera polna, me je prijazni gospod celo nadrl, zakaj tečem – in to po javnem pločniku ob 18:00! Po pravici povedano, sem zaradi tega dogodka postal zaskrbljen, saj je isti pes, seveda brez povodca, že besno lajal na ženo in eno in dve leti stara otroka, ki pa se v primeru resnega napada ne bi mogli braniti pred njim. V življenju se vedno poizkušam držati načela, da nikomur ne škodujem, vendar bom prihodnjič, ko mene ali moje otroke ustrahuje ali napade isti pes, naredil izjemo. Ne bom obračunal s psom, saj mislim, da žival sama ni nič kriva, temveč bom enostavno poklical policijo, ki se bo pomenila z lastnikom. Vem, da se nekateri s tem težko sprijaznimo, a na žalost obstajajo tudi takšni ljudje, ki svet okoli sebe razumejo šele takrat, ko jih udari po denarnici. Sicer lahko samo upam, da se prijazni gospod nato ne bo znesel nad svojo živaljo, a ko žival enkrat začne ogrožati otroke, moje potrpljenje mine.

Sedaj pa hitro na tek in upam, da zopet srečam prijaznega »haskija« in skupaj odtečeva kak kilometer ali dva.

  • Share/Bookmark

Kako bi s tekom reševali življenja

Zapisano pod: Tek je užitek — wildstyle 16:52 dne 5.02.2011  Tagano , ,

»Dober večer, gospa«, pozdravim rahlo zadihan. »Dober večer«, odgovori. Skozi trdno temo se mi celo zazdi, da se je nasmehnila. »Ampak gospa, kje imate kresničko«, ne dam miru. Stavek izrečem s cmokom v grlu, saj so me že kot otroka naučili, da je lepše, če se brigaš zase. Ampak kako naj bom tiho, če ženica v trdi temi hodi sredi ceste v popolnoma črni obleki, da je sam vrag ne vidi, kaj šele vozniki, ki se po napornem dnevu izmučeni vračajo iz služb. Verjetno bi vse skupaj kaj hitro pozabil, če že čez kak teden ne bi zopet srečal iste gospe in bil deležen prijaznega pozdrava: »Poglej, kresničko imam«.

Ko tečem ponoči, verjetno bolj kot na tekača spominjam na novoletno jelko. In to s tehtnim razlogom, saj tečem večinoma po neosvetljenih vaških poteh. Okoli pasu si namestim naglavno svetilko, na roko trak, ki utripa rdeče, pa tudi obleka ima kar nekaj všitkov, ki odbijajo svetlobo, da me vozniki avtomobilov vidijo že zares od daleč. Če ste tudi sami tekači, potem dobro veste, da se počutimo veliko bolje, ko voznik, ki se nam približuje, izklopi dolge luči in stopi s plina že veliko pred samim srečanjem z nami. Tudi sam sem se že znašel v situaciji, ko sem se domov vračal preutrujen in se sredi goste megle komajda izognil pešcu, ki je hodil skorajda po sredi ceste brez kakršne koli luči ali kresničke. Statistika pa prav tako kot kazalci na uri ne pozna milosti in gotovo ste tudi vi že slišali za kakšnega pešča, ki ni imel sreče in je v najboljšem primeru končal v rešilcu, da o najslabši možnosti raje niti ne razmišljamo.

Veliko tekačev, ki jih poznam, teče z razlogom in tudi sam se jim kdaj prav rad pridružim. Morda tečejo na dobrodelnem teku, katerega startnine se bodo namenile  za otroke s cerebralno paralizo, morda, tako kot Dean Karnazes, za seboj uspejo pritegniti množice sponzorjev in na ta način zbirajo denar za nujno potrebno operacijo, ki si je mali bolnik sam sicer ne bi mogel privoščiti.

Od ponovnega srečanja z »gospo s kresničko« se nikakor ne morem znebiti ideje, kako bi bilo, če bi vsi tekači, ki tečemo ponoči, k varnosti na cesti primaknili malo drobtinico in poskrbeli najprej za svojo vidnost, hkrati pa tudi ljudi okoli nas opozarjali, da naj za vraga ne izzivajo sreče. Na preventivno akcijo za varnost v cestnem prometu »Bodi viden, bodi  previden« gledam z zelo velikim odobravanjem. Sestavljena je vsaj  iz televizijskih oglasov in velikih panojev ob prometnejših cestah, čeprav se mi med tekom dostikrat zdi, da je marsikdo še ni videl, ali pa je ni želel razumeti – saj veste, »meni se pa to res ne more zgoditi«.

Vem, da skoraj gotovo nisem prvi, ki je prišel na tako idejo, a si srčno želim, da bi nas čim več poleg običajnega »dober večer« omenilo še »kresničko«. Še posebej, če pomislimo, koliko nas je in koliko stotin kilometrov pretečemo dnevno. Verjemite, z jezika gre težko samo prvič. Ko naslednjič opaziš, da si zgolj s prijazno besedno morda nekomu rešil življenje, vse skupaj postane lažje.

  • Share/Bookmark

Pa kje najdeš čas še za tek

Zapisano pod: Maraton — wildstyle 16:02 dne 8.01.2011  Tagano , , ,

Naslovni stavek je ena najpogostejših reakcij kolegov in kolegic, katerim kdaj zaupam katero izmed zgodb s tekaških potepanj. Vedo namreč, da imam, tako kot večina vas, ki berete tale blog, veliko dela: naporno službo, dva prijazna otročka, ki se mi neprestano obešata na noge, pa tudi doma je vedno potrebno veliko postoriti. Namesto, da bi jim podal čarobni odgovor, običajno raje postavim vprašanje, ki s tekom na prvi pogled ni niti najmanj povezano. »Ste se že peljali z letalom?«

Običajno sledi začuden in dvomljiv pogled. »Če v letalu pade tlak, morate masko s kisikom najprej namestiti sebi, šele nato lahko pomagate drugim,« nadaljujem. Če torej s tekom ne dobim potrebnega kisika, teže opravljam vse ostalo, kar se od mene pričakuje. Egoizem, boste rekli, in z vami se bom strinjal. Vendar pa temu egoizmu le stežka karkoli očitam, saj sem, prepojen s kisikom, zagotovo bolj vesel, poln energije v igri z otroci in bolj produktiven v službi in doma.

Prav egoizem je tista ključna sestavina, ki pomaga, da si vsak teden vzamem tistih par uric zase in se nadiham svežega zraka. Seveda pa obstaja tudi nekaj čisto preprostih receptov, s katerimi lahko kakšno minuto, ki bi sicer izpuhtela v zrak, pretečem.

Običajno tečem 4- do 5-krat tedensko. Med tednom se odpravim ven takoj po službi, da ujamem še kakšno minutko svetlobe, hkrati pa sem takoj ko pridem po službi domov  tako ali tako utrujen in domači ne bi imeli kaj dosti od mene. Za vikend poizkusim izkoristiti tisti čas, ko otroka spita, če pa je možno, za tek izkoristim tudi kak družinski izlet. Tako me, ko gremo v Piran, odložijo kar v Kopru, iz katerega tečem najprej do Izole in nato po »Parenzani« vse do Portoroža in ob obali do Pirana. Promet, iskanje parkirišča in ostala logistika so običajno razlog, da na cilj pridemo celo istočasno. Tudi, če nisem doma, se najde čas za tek, le volja je potrebna. Sam vedno izkoristim jutra, ko vsi še spijo, ali pa se odpravim na tek takrat, ko gredo kolegi ali pa sodelavci na pivo. Sicer si na začetku deležen začudenih pogledov, vendar te imajo potem, ko se jim pridružiš čez kakšno uro, za čisto »fejst« fanta.

Zadnje čase celo opažam, da lahko z aktivnim stilom življenja čas celo prihranim. Morda si samo domišljam, a zdi se mi, da sem s pomočjo teka prišel nekako na »višje obrate. « Ne glede na to, da sem čisto povprečen zemljan, lahko v krajšem času naredim več, in to kar naredim, naredim zelo dobro. Moje splošno razpoloženje se je v zadnjem letu, ko aktivno tečem, izboljšalo. Hitreje opazim dlakocepstvo in se veliko laže spopadam z resnimi problemi. Tako so mi otroci v veselje tudi takrat, ko se odločijo svojo umetniško slikarsko žilico izkazati na sveže pobeljeni steni ali pa ko jih zanima, če je mamim lonček z orhidejo prav zares do dna napolnjen z zemljo.

Ko želim koga navdušiti za tek, je pogosti izgovor ravno to, da za tek pač ni časa. »Moram narediti to in ono, posesati dnevno sobo, pa že sto let nisem gledal svoje najljubše TV serije…« V takem primeru si običajno rečem: »no, mogoče bo pa drugič več sreče, ko bo videl, koliko več časa imam, če dobim svoj dnevni odmerek kisika.«

Mizuno na O2

  • Share/Bookmark