Marathon

It's not hard, you just have to work

Tek pozimi je lahko zabaven, pa še koristni smo lahko

Zapisano pod: Tek je užitek — wildstyle 17:36 dne 6.11.2012  Tagano , ,

oz. zgodba o tem, kako lahko tekači povečamo varnost v cestnem prometu

Tekači, pa če si to priznamo ali ne, smo že po naravi taki, da radi pomagamo. Ali to počnemo zaradi sebe, ali zaradi drugih, niti ni pomembno. V obeh primerih pa ni s tem seveda čisto nič narobe.  Verjetno je ravno ta tekaški nagon pripomogel k zamisli, kako si tekači lahko popestrimo sicer dolgočasne zimske teke in hkrati pomagamo pešcem, ki jih srečujemo med našimi nočnimi popotovanji.

Vse se je začelo z v temna oblačila oblečeno starejšo gospo, ki je sredi črne noči hitela kar po sredi cestišča. Avtomobili so se ji seveda komajda izogibali. Če bi vsaj imela kresničko, odsevni jopič ali odsevni trak. Ampak zakaj bi ga imela, če že vse življenje hodi ponoči po mleko, pa se ji ni nikoli še nič zgodilo. Verjetno o tem, da je avtomobili ne opazijo, nikoli niti ni razmišljala. Na drugi strani pa se tekači, ki svojo strast do teka gojimo tudi pozimi, praviloma dobro zavedamo nevarnosti, ki jih za nas predstavljajo vozila. Zato smo razsvetljeni kot božična drevesca, vse z razlogom, da nas vozniki čim prej opazijo.

Pozimi tekači naletimo na veliko sprehajalcev, zato se mi je na enim izmed tekaških izletov utrnila nenavadna ideja.  Kaj če bi med tekom poleg zadihanega »dober večer« pešce opozarjali na varnost v prometu in jim delili recimo kresničke ali odsevne trakove. Tudi meni se namreč kdaj pa kdaj zgodi, da nečesa tik pred seboj ne vidim vse dokler me nekdo na to ne opozori. Z idejo sem se obrnil na Agencijo za varnost v prometu, kjer so pokazali posluh in me opremili s prijazno besedo in kopico odsevnih trakov.

Na nočni tek sem se tako vsakič odpravil z dodatnim odsevnim trakom ali dvema ter jih po potrebi delil mimoidočim. »Dober dan, vam lahko dam en odsevni trak, se vas sploh ne vidi v temi«. Strah, da mi bo to vsiljivost kdo zameril, se je izkazal za neupravičenega. Kar naenkrat sem začel opažati odsevne trakove na zapestjih, kapah in celo otroških vozičkih. Tudi »dober večer« je bil od takrat naprej vedno pospremljen s širokim nasmehom. Tako sem presenečen opazil, da ta preprosti pristop, kljub nekaterim pomislekom, deluje. Posledica akcije je bila, da sem se svojih nočnih tekov začel veseliti že na poti iz službe, hkrati pa sem prepričan, da so tudi pešci z odsevniki veliko bolj varni, saj jih vozniki sedaj opazijo že z večje razdalje.

In kaj sedaj? Tudi sam ne vem, ali se lahko idejo z nekaj dobre volje nadgradi. Ali znamo izkoristiti potencial in dobro voljo tekača, ki pozimi v temi preteče nekaj-sto kilometrov ter med svojo potjo sreča ogromno sprehajalcev. Ali bi lahko z idejo prepričali še kakšnega posameznika, kak tekaški klub, organizatorja tekaške prireditve ali celo maratona? Postavlja se mi več vprašanj kot imam odgovorov, a sem po enem letu »nočno-tekaškega osveščanja« prepričan, da je ideja dobra. In še pomembneje, sedaj vem, da deluje.

Vendar pa je ves trud zaman, če z idejo nisem prepričal tudi tebe. Da nam pomagaš. Širiti idejo naprej. In da odtečeš kak nočni tek z dodatnim odsevnim trakom ali dvema. Za to sicer ne boš dobil plačila, bo pa vsak »dober večer« pospremljen s širokim nasmehom. Obljubim!

  • Share/Bookmark

Tekaška srečanja »pasje« vrste

Zapisano pod: Tek je užitek — wildstyle 19:04 dne 9.04.2011  Tagano ,

Kosmati štirinožni prijatelji so mi že od nekdaj pri srcu, vendar pa vedno bolj postajam nestrpen do ljudi, ki so vzgojili agresivne pse. Malo nazaj me je med tekom napadel in površinsko ugriznil lovski pes.  Njegov lastnik je kakih 10 metrov stran dogodek mirno opazoval in kadil cigareto – pred barom seveda, kje pa drugje.

Kužki so v takšnih ali drugačnih vlogah v mojem življenju praktično že od samega rojstva. Shodil sem namreč ob sosedovem boksarčku »Beku«, ki je bil do mojega 4 leta, ko so se sosedje preselili v Hruševje, moj najboljši prijatelj. Kljub temu, da se ga spomnim le bežno, je pozitivna izkušnja zapisana globoko v mojo podzavest. Doživel pa tudi temnejšo plat pasje zgodbe, ko se je ženinemu 50 kilogramskemu barvarju, ki smo ga imeli vsi neskončno radi, kar naenkrat zmešalo. Ali je bilo to zaradi starosti, ali kakšne bolezni, pravzaprav niti ni pomembno, dejstvo je, da je sredi sprehoda brez kakršnega koli povoda najprej napadel ženo, ko sem se ji postavil v bran, pa še mene in oba sva dan zaključila na urgenci. Potrebnega je bilo kar nekaj poguma in zrelosti, da smo se od njega takoj po dogodku poslovili.

Tisti, ki tečemo po vasi, se s štirinožci kar pogosto srečujemo. Sam jih večino poznam že celo po imenu in moram reči, da se jih kar razveselim, ko po pol ure ne srečam žive duše – še posebej mi je pri srcu gromozanski, a prijazni »haski«, ki z mano odteče kak kilometer ali dva in se nato zopet vrne k lastniku. Se pa na vsake toliko najde žival, ki je agresivna. Našim hlačam na ljubo so takšne živali večinoma na povodcih. Ni pa vedno tako in ker veliko tečem po samotnih poteh, sem na tak napad pripravljen in bi se lahko, res v skrajni sili, ustrezno branil. Ampak kaj, ko so v večini primerov za takšno pasje obnašanje krivi njihovi lastniki.

In sedaj smo zopet pri zgodbi s samega uvoda. Kakšen človek moraš biti, da mirno gledaš lastnega psa, ko napade nič hudega slutečega mimoidočega in ne storiš ničesar? Da bo mera polna, me je prijazni gospod celo nadrl, zakaj tečem – in to po javnem pločniku ob 18:00! Po pravici povedano, sem zaradi tega dogodka postal zaskrbljen, saj je isti pes, seveda brez povodca, že besno lajal na ženo in eno in dve leti stara otroka, ki pa se v primeru resnega napada ne bi mogli braniti pred njim. V življenju se vedno poizkušam držati načela, da nikomur ne škodujem, vendar bom prihodnjič, ko mene ali moje otroke ustrahuje ali napade isti pes, naredil izjemo. Ne bom obračunal s psom, saj mislim, da žival sama ni nič kriva, temveč bom enostavno poklical policijo, ki se bo pomenila z lastnikom. Vem, da se nekateri s tem težko sprijaznimo, a na žalost obstajajo tudi takšni ljudje, ki svet okoli sebe razumejo šele takrat, ko jih udari po denarnici. Sicer lahko samo upam, da se prijazni gospod nato ne bo znesel nad svojo živaljo, a ko žival enkrat začne ogrožati otroke, moje potrpljenje mine.

Sedaj pa hitro na tek in upam, da zopet srečam prijaznega »haskija« in skupaj odtečeva kak kilometer ali dva.

  • Share/Bookmark

Kako sem spoznal navzkrižni trening in vaje za moč

Zapisano pod: Tek je užitek — wildstyle 09:04 dne 12.03.2011  Tagano

Zelo verjetno bi lahko skorajda na prste preštel tiste tekače, ki poleg rednega teka skrbijo tudi za ostale mišice in vezi, ki nam pri teku pomagajo. Tudi sam sem bil eden izmed tistih drugih – sicer sem po teku poskrbel vsaj za raztezanje, ampak kaj dosti več od tega nisem naredil nikoli. Vse dokler nisem postal del tistih 40 % tekačev, ki letno utrpijo katero izmed tekaških poškodb. Še nikoli v življenju na cestah, pločnikih in potek nisem videl toliko tekačev, kot ravno takrat, ko sem bil za nekaj časa prisiljen prenehati tiči. Kamorkoli sem se peljal, sem opazoval presrečne obraze, ki so kljub -5 stopinj Celzija z užitkom mleli cesto. Ali je res v zadnjem letu pri nas toliko novih tekačev? Mislim, da ne. Bolj verjetno jih, tako kot veliko lepih stvari v življenju, enostavno nisem opazil, saj so bile same po sebi umevne.

Vse knjige in članki, ki sem jih do sedaj prebral, poleg teka za optimalni napredek in zaščito pred poškodbami priporočajo tudi navzkrižni trening. Možnosti zanj je več, od teka na smučeh do plavanja in kolesarjenja. Ker je bila letos zima s snegom bolj skopa in v kraju, kjer živim, ni bazena, je zame za navzkrižni trening še najbolj primerno kolo. Samo kaj, ko me kolesarjenje že tako ni privlačilo, kaj šele, da mora človek kolesariti na mestu. Kljub temu sem zbral pogum in si od prijatelja sposodil napravico, ki s pomočjo magnetov omogoča sobno kolesarjenje kar na običajnem gorskem kolesu. Sprva je bilo zelo težko. Kljub nasvetom, kako prelisičiti čas, ko kolesariš na mestu, se mi je vsaka sekunda vlekla kot minuta in vsaka minuta kot ura. Vsakič, ko sem pogledal na uro, se minutni kazalec kar ni in ni hotel premikati, a ljudje se zgleda vsega navadimo. Tudi kolesarjenja na mestu. Danes sicer še vedno ne morem reči, da se ga veselim, a sem prepričan, da se bo zgodba popolnoma spremenila spomladi, ko bom kolo lahko prestavil na cesto in se bom tiste dni, ko nastopi čas za navzkrižni trening, podal ven v naravo. Sedaj pred tekom redno skrbim za dinamično ogrevanje, med dnevom pa izvajam tudi vaje za krepitev moči. Sedaj namesto dvigala raje izberem stopnice, če pa kdaj nanese, da moram kje kakšno minutko počakati – recimo pred štedilnikom – ta čas izkoristim za počepe.

Naj bodo krivi hormon sreče, mehanika gibanja ali stik z naravo, tek nas enostavno prevzame. Kilometri se množijo, užitek povečuje in kaj hitro se znajdemo na maratonu. Še sedaj ne razumem, zakaj kar pozabimo na to, da je za telo koristno, da se obremenjeno enakomerno. Na svojo tekaško poškodbo sedaj ne gledam več z jezo, temveč gledam nanjo kot na priložnost. Bila je opozorilo,  da je naše telo še vedno le »stroj« in moramo skrbeti za čisto vse sestavne dele, če želimo, da nam bo dolgo in dobro služilo. Zelo verjetno še kar nekaj časa ne bom vedel, ali mi bo tekaško poškodbo uspelo premagati v celoti. Tudi, če bom v to prepričan, vem, da svojega »stroja« ne bom več zanemarjal, hkrati pa bom neskončno vesel, če moja izkušnja kogarkoli navdahne in mu prepreči podobno nezgodo.

  • Share/Bookmark

Kako bi s tekom reševali življenja

Zapisano pod: Tek je užitek — wildstyle 16:52 dne 5.02.2011  Tagano , ,

»Dober večer, gospa«, pozdravim rahlo zadihan. »Dober večer«, odgovori. Skozi trdno temo se mi celo zazdi, da se je nasmehnila. »Ampak gospa, kje imate kresničko«, ne dam miru. Stavek izrečem s cmokom v grlu, saj so me že kot otroka naučili, da je lepše, če se brigaš zase. Ampak kako naj bom tiho, če ženica v trdi temi hodi sredi ceste v popolnoma črni obleki, da je sam vrag ne vidi, kaj šele vozniki, ki se po napornem dnevu izmučeni vračajo iz služb. Verjetno bi vse skupaj kaj hitro pozabil, če že čez kak teden ne bi zopet srečal iste gospe in bil deležen prijaznega pozdrava: »Poglej, kresničko imam«.

Ko tečem ponoči, verjetno bolj kot na tekača spominjam na novoletno jelko. In to s tehtnim razlogom, saj tečem večinoma po neosvetljenih vaških poteh. Okoli pasu si namestim naglavno svetilko, na roko trak, ki utripa rdeče, pa tudi obleka ima kar nekaj všitkov, ki odbijajo svetlobo, da me vozniki avtomobilov vidijo že zares od daleč. Če ste tudi sami tekači, potem dobro veste, da se počutimo veliko bolje, ko voznik, ki se nam približuje, izklopi dolge luči in stopi s plina že veliko pred samim srečanjem z nami. Tudi sam sem se že znašel v situaciji, ko sem se domov vračal preutrujen in se sredi goste megle komajda izognil pešcu, ki je hodil skorajda po sredi ceste brez kakršne koli luči ali kresničke. Statistika pa prav tako kot kazalci na uri ne pozna milosti in gotovo ste tudi vi že slišali za kakšnega pešča, ki ni imel sreče in je v najboljšem primeru končal v rešilcu, da o najslabši možnosti raje niti ne razmišljamo.

Veliko tekačev, ki jih poznam, teče z razlogom in tudi sam se jim kdaj prav rad pridružim. Morda tečejo na dobrodelnem teku, katerega startnine se bodo namenile  za otroke s cerebralno paralizo, morda, tako kot Dean Karnazes, za seboj uspejo pritegniti množice sponzorjev in na ta način zbirajo denar za nujno potrebno operacijo, ki si je mali bolnik sam sicer ne bi mogel privoščiti.

Od ponovnega srečanja z »gospo s kresničko« se nikakor ne morem znebiti ideje, kako bi bilo, če bi vsi tekači, ki tečemo ponoči, k varnosti na cesti primaknili malo drobtinico in poskrbeli najprej za svojo vidnost, hkrati pa tudi ljudi okoli nas opozarjali, da naj za vraga ne izzivajo sreče. Na preventivno akcijo za varnost v cestnem prometu »Bodi viden, bodi  previden« gledam z zelo velikim odobravanjem. Sestavljena je vsaj  iz televizijskih oglasov in velikih panojev ob prometnejših cestah, čeprav se mi med tekom dostikrat zdi, da je marsikdo še ni videl, ali pa je ni želel razumeti – saj veste, »meni se pa to res ne more zgoditi«.

Vem, da skoraj gotovo nisem prvi, ki je prišel na tako idejo, a si srčno želim, da bi nas čim več poleg običajnega »dober večer« omenilo še »kresničko«. Še posebej, če pomislimo, koliko nas je in koliko stotin kilometrov pretečemo dnevno. Verjemite, z jezika gre težko samo prvič. Ko naslednjič opaziš, da si zgolj s prijazno besedno morda nekomu rešil življenje, vse skupaj postane lažje.

  • Share/Bookmark