Marathon

It's not hard, you just have to work

Pa kje najdeš čas še za tek

Zapisano pod: Maraton — wildstyle 16:02 dne 8.01.2011  Tagano , , ,

Naslovni stavek je ena najpogostejših reakcij kolegov in kolegic, katerim kdaj zaupam katero izmed zgodb s tekaških potepanj. Vedo namreč, da imam, tako kot večina vas, ki berete tale blog, veliko dela: naporno službo, dva prijazna otročka, ki se mi neprestano obešata na noge, pa tudi doma je vedno potrebno veliko postoriti. Namesto, da bi jim podal čarobni odgovor, običajno raje postavim vprašanje, ki s tekom na prvi pogled ni niti najmanj povezano. »Ste se že peljali z letalom?«

Običajno sledi začuden in dvomljiv pogled. »Če v letalu pade tlak, morate masko s kisikom najprej namestiti sebi, šele nato lahko pomagate drugim,« nadaljujem. Če torej s tekom ne dobim potrebnega kisika, teže opravljam vse ostalo, kar se od mene pričakuje. Egoizem, boste rekli, in z vami se bom strinjal. Vendar pa temu egoizmu le stežka karkoli očitam, saj sem, prepojen s kisikom, zagotovo bolj vesel, poln energije v igri z otroci in bolj produktiven v službi in doma.

Prav egoizem je tista ključna sestavina, ki pomaga, da si vsak teden vzamem tistih par uric zase in se nadiham svežega zraka. Seveda pa obstaja tudi nekaj čisto preprostih receptov, s katerimi lahko kakšno minuto, ki bi sicer izpuhtela v zrak, pretečem.

Običajno tečem 4- do 5-krat tedensko. Med tednom se odpravim ven takoj po službi, da ujamem še kakšno minutko svetlobe, hkrati pa sem takoj ko pridem po službi domov  tako ali tako utrujen in domači ne bi imeli kaj dosti od mene. Za vikend poizkusim izkoristiti tisti čas, ko otroka spita, če pa je možno, za tek izkoristim tudi kak družinski izlet. Tako me, ko gremo v Piran, odložijo kar v Kopru, iz katerega tečem najprej do Izole in nato po »Parenzani« vse do Portoroža in ob obali do Pirana. Promet, iskanje parkirišča in ostala logistika so običajno razlog, da na cilj pridemo celo istočasno. Tudi, če nisem doma, se najde čas za tek, le volja je potrebna. Sam vedno izkoristim jutra, ko vsi še spijo, ali pa se odpravim na tek takrat, ko gredo kolegi ali pa sodelavci na pivo. Sicer si na začetku deležen začudenih pogledov, vendar te imajo potem, ko se jim pridružiš čez kakšno uro, za čisto »fejst« fanta.

Zadnje čase celo opažam, da lahko z aktivnim stilom življenja čas celo prihranim. Morda si samo domišljam, a zdi se mi, da sem s pomočjo teka prišel nekako na »višje obrate. « Ne glede na to, da sem čisto povprečen zemljan, lahko v krajšem času naredim več, in to kar naredim, naredim zelo dobro. Moje splošno razpoloženje se je v zadnjem letu, ko aktivno tečem, izboljšalo. Hitreje opazim dlakocepstvo in se veliko laže spopadam z resnimi problemi. Tako so mi otroci v veselje tudi takrat, ko se odločijo svojo umetniško slikarsko žilico izkazati na sveže pobeljeni steni ali pa ko jih zanima, če je mamim lonček z orhidejo prav zares do dna napolnjen z zemljo.

Ko želim koga navdušiti za tek, je pogosti izgovor ravno to, da za tek pač ni časa. »Moram narediti to in ono, posesati dnevno sobo, pa že sto let nisem gledal svoje najljubše TV serije…« V takem primeru si običajno rečem: »no, mogoče bo pa drugič več sreče, ko bo videl, koliko več časa imam, če dobim svoj dnevni odmerek kisika.«

Mizuno na O2

  • Share/Bookmark

Maratonec po naključju

Zapisano pod: Maraton — wildstyle 08:57 dne 11.12.2010  Tagano

Verjetno ni naključje, da ravno Slovenec preplava najdaljšo reko na svetu, prekolesari Ameriko v najboljšem času in brez pompa na stari deski za jadranje, ker pač nima denarja za kajak, prevesla Jadransko morje. Kolegu sem dobro leto nazaj zatrdil, da nikoli v življenju ne bom tekel. Verjetno ni naključje, da sta za mano že dva maratona in da sem tako grdo požrl svojo besedo.

Nekateri pravijo, da se pravi tekači rodijo, spet drugi, da to lahko tudi postanejo. Sam sem bil od nekdaj tipičen Slovenec – pozimi smučanje, poleti plavanje, potapljanje in jadranje na deski. Če so avtomobilski amortizerji preživeli  težo vseh športnih rekvizitov, je bil to že svojevrsten uspeh. Vendar nisem bil športnik, zelo daleč od tega. Morda je bila za neskončna nihanja teže in razpoloženja kriva moja velika ljubezen do hrane, morda vsi tisti meseci v letu, ko sem se gibal izključno med kuhinjo in dnevno sobo, šolo, fakulteto in nato službo. Zdravi ljudje si verjetno težko predstavljajo, kako enostavno je razviti nezdrav način življenja. No, lahko jim zagotovim, da sam s tem nisem imel prav nobenih težav.

Teka se spominjam še iz osnovne šole. Že ob sami misli nanj me je spreletaval srh. Srh, ki se je vame zakoreninil za skoraj dvajset let in bil eden izmed pomembnejših razlogov, da sem tisto pravo kvaliteto, ki jo življenju prinese aktivno življenje, zares spoznal šele tako pozno. Težko rečem, kaj je bil razlog, da zadnje leto vsaj štiri- do pet-krat na teden tečem. Spomnim se le, da sem svojo hojo počasi začel nadomeščati s tekom. Sprva zgolj po nekaj minut na popoldanskih sprehodih, sčasoma sem vedno manj hodil in vedno več tekel. Tudi gozdne poti, po katerih sem se včasih sprehajal, sem kar nezavedno zamenjal za tekaške trase brez korenin in podrtih dreves.  Jesen se je počasi prevesila v zimo a sem kljub snegu in mrazu vztrajal. Vztrajal v razmerah, v katerih se par mesecev nazaj niti na sprehod ne bi odpravil. Vedno več sem bral in vedno več sanjaril. Bral, kako teči, da se ne poškoduješ, in buden sanjaril, da tečem. Hkrati sem postal tudi vedno bolj umirjen in laže sem se spopadal z izzivi v službi in doma.

Maratona bi se verjetno lahko udeležil tudi brez večjih priprav, kot to počnejo nekateri v Ljubljani, a sam sem se nanj želel dobro pripraviti. Več kot dvajset kilometrski teki  so preizkušnja v več pogledih. Veliko tekačev si med njimi čas krajša z glasbo, jaz pa uživam v miru in tišini, ko ni nikjer nikogar, ko je sonce ali dež, asfalt ali makadam. Opazim prelepo drevo, ki ga nisem še nikoli videl, oblak, ki ga gotovo še nikoli ni bilo na nebu, sončni zahod, ki je popolnoma pordečil nebo. Opazujem, kako se poletje počasi preveša v jesen, kako je kmet pobral koruzo in kako otroci utrujeni izstopajo iz šolskega avtobusa. Vidim podrobnosti, ki jih nisem opazil še nikoli v življenju, ali pa le tečem, kot reka ob poti, brez kakršne koli misli ali čutenja.

Leto dni nazaj nikoli ne bi verjel, da mi kaj takega lahko uspe. Vendar je s tekom tako kot z vsemi stvarmi v življenju – če se boš za nekaj res potrudil in si to srčno želel, ti bo zagotovo uspelo.

  • Share/Bookmark