Marathon

It's not hard, you just have to work

Tekaška srečanja »pasje« vrste

Zapisano pod: Tek je užitek — wildstyle 19:04 dne 9.04.2011  Tagano ,

Kosmati štirinožni prijatelji so mi že od nekdaj pri srcu, vendar pa vedno bolj postajam nestrpen do ljudi, ki so vzgojili agresivne pse. Malo nazaj me je med tekom napadel in površinsko ugriznil lovski pes.  Njegov lastnik je kakih 10 metrov stran dogodek mirno opazoval in kadil cigareto – pred barom seveda, kje pa drugje.

Kužki so v takšnih ali drugačnih vlogah v mojem življenju praktično že od samega rojstva. Shodil sem namreč ob sosedovem boksarčku »Beku«, ki je bil do mojega 4 leta, ko so se sosedje preselili v Hruševje, moj najboljši prijatelj. Kljub temu, da se ga spomnim le bežno, je pozitivna izkušnja zapisana globoko v mojo podzavest. Doživel pa tudi temnejšo plat pasje zgodbe, ko se je ženinemu 50 kilogramskemu barvarju, ki smo ga imeli vsi neskončno radi, kar naenkrat zmešalo. Ali je bilo to zaradi starosti, ali kakšne bolezni, pravzaprav niti ni pomembno, dejstvo je, da je sredi sprehoda brez kakršnega koli povoda najprej napadel ženo, ko sem se ji postavil v bran, pa še mene in oba sva dan zaključila na urgenci. Potrebnega je bilo kar nekaj poguma in zrelosti, da smo se od njega takoj po dogodku poslovili.

Tisti, ki tečemo po vasi, se s štirinožci kar pogosto srečujemo. Sam jih večino poznam že celo po imenu in moram reči, da se jih kar razveselim, ko po pol ure ne srečam žive duše – še posebej mi je pri srcu gromozanski, a prijazni »haski«, ki z mano odteče kak kilometer ali dva in se nato zopet vrne k lastniku. Se pa na vsake toliko najde žival, ki je agresivna. Našim hlačam na ljubo so takšne živali večinoma na povodcih. Ni pa vedno tako in ker veliko tečem po samotnih poteh, sem na tak napad pripravljen in bi se lahko, res v skrajni sili, ustrezno branil. Ampak kaj, ko so v večini primerov za takšno pasje obnašanje krivi njihovi lastniki.

In sedaj smo zopet pri zgodbi s samega uvoda. Kakšen človek moraš biti, da mirno gledaš lastnega psa, ko napade nič hudega slutečega mimoidočega in ne storiš ničesar? Da bo mera polna, me je prijazni gospod celo nadrl, zakaj tečem – in to po javnem pločniku ob 18:00! Po pravici povedano, sem zaradi tega dogodka postal zaskrbljen, saj je isti pes, seveda brez povodca, že besno lajal na ženo in eno in dve leti stara otroka, ki pa se v primeru resnega napada ne bi mogli braniti pred njim. V življenju se vedno poizkušam držati načela, da nikomur ne škodujem, vendar bom prihodnjič, ko mene ali moje otroke ustrahuje ali napade isti pes, naredil izjemo. Ne bom obračunal s psom, saj mislim, da žival sama ni nič kriva, temveč bom enostavno poklical policijo, ki se bo pomenila z lastnikom. Vem, da se nekateri s tem težko sprijaznimo, a na žalost obstajajo tudi takšni ljudje, ki svet okoli sebe razumejo šele takrat, ko jih udari po denarnici. Sicer lahko samo upam, da se prijazni gospod nato ne bo znesel nad svojo živaljo, a ko žival enkrat začne ogrožati otroke, moje potrpljenje mine.

Sedaj pa hitro na tek in upam, da zopet srečam prijaznega »haskija« in skupaj odtečeva kak kilometer ali dva.

  • Share/Bookmark