Marathon

It's not hard, you just have to work

Kako sem spoznal navzkrižni trening in vaje za moč

Zapisano pod: Tek je užitek — wildstyle 09:04 dne 12.03.2011  Tagano

Zelo verjetno bi lahko skorajda na prste preštel tiste tekače, ki poleg rednega teka skrbijo tudi za ostale mišice in vezi, ki nam pri teku pomagajo. Tudi sam sem bil eden izmed tistih drugih – sicer sem po teku poskrbel vsaj za raztezanje, ampak kaj dosti več od tega nisem naredil nikoli. Vse dokler nisem postal del tistih 40 % tekačev, ki letno utrpijo katero izmed tekaških poškodb. Še nikoli v življenju na cestah, pločnikih in potek nisem videl toliko tekačev, kot ravno takrat, ko sem bil za nekaj časa prisiljen prenehati tiči. Kamorkoli sem se peljal, sem opazoval presrečne obraze, ki so kljub -5 stopinj Celzija z užitkom mleli cesto. Ali je res v zadnjem letu pri nas toliko novih tekačev? Mislim, da ne. Bolj verjetno jih, tako kot veliko lepih stvari v življenju, enostavno nisem opazil, saj so bile same po sebi umevne.

Vse knjige in članki, ki sem jih do sedaj prebral, poleg teka za optimalni napredek in zaščito pred poškodbami priporočajo tudi navzkrižni trening. Možnosti zanj je več, od teka na smučeh do plavanja in kolesarjenja. Ker je bila letos zima s snegom bolj skopa in v kraju, kjer živim, ni bazena, je zame za navzkrižni trening še najbolj primerno kolo. Samo kaj, ko me kolesarjenje že tako ni privlačilo, kaj šele, da mora človek kolesariti na mestu. Kljub temu sem zbral pogum in si od prijatelja sposodil napravico, ki s pomočjo magnetov omogoča sobno kolesarjenje kar na običajnem gorskem kolesu. Sprva je bilo zelo težko. Kljub nasvetom, kako prelisičiti čas, ko kolesariš na mestu, se mi je vsaka sekunda vlekla kot minuta in vsaka minuta kot ura. Vsakič, ko sem pogledal na uro, se minutni kazalec kar ni in ni hotel premikati, a ljudje se zgleda vsega navadimo. Tudi kolesarjenja na mestu. Danes sicer še vedno ne morem reči, da se ga veselim, a sem prepričan, da se bo zgodba popolnoma spremenila spomladi, ko bom kolo lahko prestavil na cesto in se bom tiste dni, ko nastopi čas za navzkrižni trening, podal ven v naravo. Sedaj pred tekom redno skrbim za dinamično ogrevanje, med dnevom pa izvajam tudi vaje za krepitev moči. Sedaj namesto dvigala raje izberem stopnice, če pa kdaj nanese, da moram kje kakšno minutko počakati – recimo pred štedilnikom – ta čas izkoristim za počepe.

Naj bodo krivi hormon sreče, mehanika gibanja ali stik z naravo, tek nas enostavno prevzame. Kilometri se množijo, užitek povečuje in kaj hitro se znajdemo na maratonu. Še sedaj ne razumem, zakaj kar pozabimo na to, da je za telo koristno, da se obremenjeno enakomerno. Na svojo tekaško poškodbo sedaj ne gledam več z jezo, temveč gledam nanjo kot na priložnost. Bila je opozorilo,  da je naše telo še vedno le »stroj« in moramo skrbeti za čisto vse sestavne dele, če želimo, da nam bo dolgo in dobro služilo. Zelo verjetno še kar nekaj časa ne bom vedel, ali mi bo tekaško poškodbo uspelo premagati v celoti. Tudi, če bom v to prepričan, vem, da svojega »stroja« ne bom več zanemarjal, hkrati pa bom neskončno vesel, če moja izkušnja kogarkoli navdahne in mu prepreči podobno nezgodo.

  • Share/Bookmark