Marathon

It's not hard, you just have to work

Kako bi s tekom reševali življenja

Zapisano pod: Tek je užitek — wildstyle 16:52 dne 5.02.2011  Tagano , ,

»Dober večer, gospa«, pozdravim rahlo zadihan. »Dober večer«, odgovori. Skozi trdno temo se mi celo zazdi, da se je nasmehnila. »Ampak gospa, kje imate kresničko«, ne dam miru. Stavek izrečem s cmokom v grlu, saj so me že kot otroka naučili, da je lepše, če se brigaš zase. Ampak kako naj bom tiho, če ženica v trdi temi hodi sredi ceste v popolnoma črni obleki, da je sam vrag ne vidi, kaj šele vozniki, ki se po napornem dnevu izmučeni vračajo iz služb. Verjetno bi vse skupaj kaj hitro pozabil, če že čez kak teden ne bi zopet srečal iste gospe in bil deležen prijaznega pozdrava: »Poglej, kresničko imam«.

Ko tečem ponoči, verjetno bolj kot na tekača spominjam na novoletno jelko. In to s tehtnim razlogom, saj tečem večinoma po neosvetljenih vaških poteh. Okoli pasu si namestim naglavno svetilko, na roko trak, ki utripa rdeče, pa tudi obleka ima kar nekaj všitkov, ki odbijajo svetlobo, da me vozniki avtomobilov vidijo že zares od daleč. Če ste tudi sami tekači, potem dobro veste, da se počutimo veliko bolje, ko voznik, ki se nam približuje, izklopi dolge luči in stopi s plina že veliko pred samim srečanjem z nami. Tudi sam sem se že znašel v situaciji, ko sem se domov vračal preutrujen in se sredi goste megle komajda izognil pešcu, ki je hodil skorajda po sredi ceste brez kakršne koli luči ali kresničke. Statistika pa prav tako kot kazalci na uri ne pozna milosti in gotovo ste tudi vi že slišali za kakšnega pešča, ki ni imel sreče in je v najboljšem primeru končal v rešilcu, da o najslabši možnosti raje niti ne razmišljamo.

Veliko tekačev, ki jih poznam, teče z razlogom in tudi sam se jim kdaj prav rad pridružim. Morda tečejo na dobrodelnem teku, katerega startnine se bodo namenile  za otroke s cerebralno paralizo, morda, tako kot Dean Karnazes, za seboj uspejo pritegniti množice sponzorjev in na ta način zbirajo denar za nujno potrebno operacijo, ki si je mali bolnik sam sicer ne bi mogel privoščiti.

Od ponovnega srečanja z »gospo s kresničko« se nikakor ne morem znebiti ideje, kako bi bilo, če bi vsi tekači, ki tečemo ponoči, k varnosti na cesti primaknili malo drobtinico in poskrbeli najprej za svojo vidnost, hkrati pa tudi ljudi okoli nas opozarjali, da naj za vraga ne izzivajo sreče. Na preventivno akcijo za varnost v cestnem prometu »Bodi viden, bodi  previden« gledam z zelo velikim odobravanjem. Sestavljena je vsaj  iz televizijskih oglasov in velikih panojev ob prometnejših cestah, čeprav se mi med tekom dostikrat zdi, da je marsikdo še ni videl, ali pa je ni želel razumeti – saj veste, »meni se pa to res ne more zgoditi«.

Vem, da skoraj gotovo nisem prvi, ki je prišel na tako idejo, a si srčno želim, da bi nas čim več poleg običajnega »dober večer« omenilo še »kresničko«. Še posebej, če pomislimo, koliko nas je in koliko stotin kilometrov pretečemo dnevno. Verjemite, z jezika gre težko samo prvič. Ko naslednjič opaziš, da si zgolj s prijazno besedno morda nekomu rešil življenje, vse skupaj postane lažje.

  • Share/Bookmark


6 komentarjev

13

avtor akvarij

5.02.2011 @ 21:22

hja, sama imam utripajočo lučko na pasu, okoli obeh nog dodatne odsevnike (poleg vseh odsevnih našitkov, nalepkov itd., ki so že na tekaških oblačilih) in v roki baterijsko svetilkico… in tudi jaz pozimi večinoma tečem ponoči, po neosvetljenih vaških poteh, a redko redko redko kateri od nasproti vozečih šoferjev “zniža” dolge luči. In zdaj popolnoma razumem zajce, kako jim je, ko jih osvetlijo avtomobilske luči in popolnoma otrpnejo. Nič ne vidiš, NIČ!!!

14

avtor wildstyle

6.02.2011 @ 07:02

Zanimivo, jaz imam obratne izkušnje – večinoma, so vozniki na našem koncu zelo uvidevni. Je pa res, da so med njimi tudi ljudje, ki očitno še niso odrasli – takim po moje žal ni pomoči …

15

avtor snita

6.02.2011 @ 08:47

Zelo zivljenjsko, verjetno imamo vsi kaksno podobno izkusnjo. Res lahko sami resimo zivljenje ze samo z opozorilom. Vsaj na nasem koncu srecas brez kresnick ipd mlajse ali starejse, brez izpita za avto in si niti ne predstavljajo kako nevidni so v temi. Da o utrujenih voznikih, ki se jim mudi, niti ne govorim… mislim, da bi bilo ta prispevek dobro objaviti se kje… mogoce kak lokalni casopis?

16

avtor wildstyle

6.02.2011 @ 10:52

Ravno včeraj sem email poslal tudi organizatorjem promocijske akcije “Bodi viden, bodi previden”, če bi ideja kogarkoli slučajno zanimala. Dejstvo je, da smo tekači “na terenu”, da tečemo “zastonj”, pa še po naravi radi pomagamo. Kakšnih konkretnih idej zaenkrat sicer nimam, sem pa prepričan, da bi šel lahko idejno z malo premisleka pošteno preko “tekačev, ki ponoči razdeljujejo kresničke …

17

avtor Tek in reševanje življenj | Samoobramba za nenasilne ljudi

6.02.2011 @ 22:28

[...] Njegov članek si lahko preberete na http://marathon.blog.siol.net/2011/02/05/kako-bi-s-tekom-resevali-zivljenja/ [...]

18

avtor Ana

17.02.2011 @ 11:35

Očalarka sem in ponoči ne tečem, a žal se mi je že velikokrat zgodilo, da sem odšla na tek podnevi in me je ujela noč. Pot nazaj je bila naporna in nevarna. Za takšen primer bi kresnička v žepu res prav prišla in hvala Domen, ker si me spomnil.

RSS vir za komentarje na objavo.

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.