Marathon

It's not hard, you just have to work

Pa kje najdeš čas še za tek

Zapisano pod: Maraton — wildstyle 16:02 dne 8.01.2011  Tagano , , ,

Naslovni stavek je ena najpogostejših reakcij kolegov in kolegic, katerim kdaj zaupam katero izmed zgodb s tekaških potepanj. Vedo namreč, da imam, tako kot večina vas, ki berete tale blog, veliko dela: naporno službo, dva prijazna otročka, ki se mi neprestano obešata na noge, pa tudi doma je vedno potrebno veliko postoriti. Namesto, da bi jim podal čarobni odgovor, običajno raje postavim vprašanje, ki s tekom na prvi pogled ni niti najmanj povezano. »Ste se že peljali z letalom?«

Običajno sledi začuden in dvomljiv pogled. »Če v letalu pade tlak, morate masko s kisikom najprej namestiti sebi, šele nato lahko pomagate drugim,« nadaljujem. Če torej s tekom ne dobim potrebnega kisika, teže opravljam vse ostalo, kar se od mene pričakuje. Egoizem, boste rekli, in z vami se bom strinjal. Vendar pa temu egoizmu le stežka karkoli očitam, saj sem, prepojen s kisikom, zagotovo bolj vesel, poln energije v igri z otroci in bolj produktiven v službi in doma.

Prav egoizem je tista ključna sestavina, ki pomaga, da si vsak teden vzamem tistih par uric zase in se nadiham svežega zraka. Seveda pa obstaja tudi nekaj čisto preprostih receptov, s katerimi lahko kakšno minuto, ki bi sicer izpuhtela v zrak, pretečem.

Običajno tečem 4- do 5-krat tedensko. Med tednom se odpravim ven takoj po službi, da ujamem še kakšno minutko svetlobe, hkrati pa sem takoj ko pridem po službi domov  tako ali tako utrujen in domači ne bi imeli kaj dosti od mene. Za vikend poizkusim izkoristiti tisti čas, ko otroka spita, če pa je možno, za tek izkoristim tudi kak družinski izlet. Tako me, ko gremo v Piran, odložijo kar v Kopru, iz katerega tečem najprej do Izole in nato po »Parenzani« vse do Portoroža in ob obali do Pirana. Promet, iskanje parkirišča in ostala logistika so običajno razlog, da na cilj pridemo celo istočasno. Tudi, če nisem doma, se najde čas za tek, le volja je potrebna. Sam vedno izkoristim jutra, ko vsi še spijo, ali pa se odpravim na tek takrat, ko gredo kolegi ali pa sodelavci na pivo. Sicer si na začetku deležen začudenih pogledov, vendar te imajo potem, ko se jim pridružiš čez kakšno uro, za čisto »fejst« fanta.

Zadnje čase celo opažam, da lahko z aktivnim stilom življenja čas celo prihranim. Morda si samo domišljam, a zdi se mi, da sem s pomočjo teka prišel nekako na »višje obrate. « Ne glede na to, da sem čisto povprečen zemljan, lahko v krajšem času naredim več, in to kar naredim, naredim zelo dobro. Moje splošno razpoloženje se je v zadnjem letu, ko aktivno tečem, izboljšalo. Hitreje opazim dlakocepstvo in se veliko laže spopadam z resnimi problemi. Tako so mi otroci v veselje tudi takrat, ko se odločijo svojo umetniško slikarsko žilico izkazati na sveže pobeljeni steni ali pa ko jih zanima, če je mamim lonček z orhidejo prav zares do dna napolnjen z zemljo.

Ko želim koga navdušiti za tek, je pogosti izgovor ravno to, da za tek pač ni časa. »Moram narediti to in ono, posesati dnevno sobo, pa že sto let nisem gledal svoje najljubše TV serije…« V takem primeru si običajno rečem: »no, mogoče bo pa drugič več sreče, ko bo videl, koliko več časa imam, če dobim svoj dnevni odmerek kisika.«

Mizuno na O2

  • Share/Bookmark