Marathon

It's not hard, you just have to work

Maratonec po naključju

Zapisano pod: Maraton — wildstyle 08:57 dne 11.12.2010  Tagano

Verjetno ni naključje, da ravno Slovenec preplava najdaljšo reko na svetu, prekolesari Ameriko v najboljšem času in brez pompa na stari deski za jadranje, ker pač nima denarja za kajak, prevesla Jadransko morje. Kolegu sem dobro leto nazaj zatrdil, da nikoli v življenju ne bom tekel. Verjetno ni naključje, da sta za mano že dva maratona in da sem tako grdo požrl svojo besedo.

Nekateri pravijo, da se pravi tekači rodijo, spet drugi, da to lahko tudi postanejo. Sam sem bil od nekdaj tipičen Slovenec – pozimi smučanje, poleti plavanje, potapljanje in jadranje na deski. Če so avtomobilski amortizerji preživeli  težo vseh športnih rekvizitov, je bil to že svojevrsten uspeh. Vendar nisem bil športnik, zelo daleč od tega. Morda je bila za neskončna nihanja teže in razpoloženja kriva moja velika ljubezen do hrane, morda vsi tisti meseci v letu, ko sem se gibal izključno med kuhinjo in dnevno sobo, šolo, fakulteto in nato službo. Zdravi ljudje si verjetno težko predstavljajo, kako enostavno je razviti nezdrav način življenja. No, lahko jim zagotovim, da sam s tem nisem imel prav nobenih težav.

Teka se spominjam še iz osnovne šole. Že ob sami misli nanj me je spreletaval srh. Srh, ki se je vame zakoreninil za skoraj dvajset let in bil eden izmed pomembnejših razlogov, da sem tisto pravo kvaliteto, ki jo življenju prinese aktivno življenje, zares spoznal šele tako pozno. Težko rečem, kaj je bil razlog, da zadnje leto vsaj štiri- do pet-krat na teden tečem. Spomnim se le, da sem svojo hojo počasi začel nadomeščati s tekom. Sprva zgolj po nekaj minut na popoldanskih sprehodih, sčasoma sem vedno manj hodil in vedno več tekel. Tudi gozdne poti, po katerih sem se včasih sprehajal, sem kar nezavedno zamenjal za tekaške trase brez korenin in podrtih dreves.  Jesen se je počasi prevesila v zimo a sem kljub snegu in mrazu vztrajal. Vztrajal v razmerah, v katerih se par mesecev nazaj niti na sprehod ne bi odpravil. Vedno več sem bral in vedno več sanjaril. Bral, kako teči, da se ne poškoduješ, in buden sanjaril, da tečem. Hkrati sem postal tudi vedno bolj umirjen in laže sem se spopadal z izzivi v službi in doma.

Maratona bi se verjetno lahko udeležil tudi brez večjih priprav, kot to počnejo nekateri v Ljubljani, a sam sem se nanj želel dobro pripraviti. Več kot dvajset kilometrski teki  so preizkušnja v več pogledih. Veliko tekačev si med njimi čas krajša z glasbo, jaz pa uživam v miru in tišini, ko ni nikjer nikogar, ko je sonce ali dež, asfalt ali makadam. Opazim prelepo drevo, ki ga nisem še nikoli videl, oblak, ki ga gotovo še nikoli ni bilo na nebu, sončni zahod, ki je popolnoma pordečil nebo. Opazujem, kako se poletje počasi preveša v jesen, kako je kmet pobral koruzo in kako otroci utrujeni izstopajo iz šolskega avtobusa. Vidim podrobnosti, ki jih nisem opazil še nikoli v življenju, ali pa le tečem, kot reka ob poti, brez kakršne koli misli ali čutenja.

Leto dni nazaj nikoli ne bi verjel, da mi kaj takega lahko uspe. Vendar je s tekom tako kot z vsemi stvarmi v življenju – če se boš za nekaj res potrudil in si to srčno želel, ti bo zagotovo uspelo.

  • Share/Bookmark